Zbudila sem se v zasneženo jutro, tako zasneženo, da se je bela svetloba bleščala in pogled skozi okno je bil komajda še prijeten. A bil je sneg, pred vrati so bili prazniki in velika pričakovanja, podobna tistim, ki sem jih imela vsako leto ob tem času. Še dolgo potem, v najstniških letih. Mogoče še pozneje, ko sem že skoraj odrasla. Verjetno pred Božičem in novim letom vsi pričakujemo spremembe, izboljšanja, nekaj novega. Jaz sem vsako leto pričakovala več. Vsako leto malo več, saj sem vsako leto več izgubila. Več sebe.
No, tisto jutro sem kot sedemletna deklica, še polna otroške naivnosti in radosti, pričakovala nekaj čarobnega. Bil je zadnji dan pouka in namesto matematike, ki mi res ni bila všeč, nas je v šoli predčasno obiskal Dedek Mraz. Z velikim košem daril. Velikost koša mi ni bila pomembna, a tisti mali, mehak paketek, na katerem je bilo napisano moje ime...Tisto darilo je bilo moje. Moje darilo. In v njem je bilo nekaj kosmatega, nekaj modrega z velikimi uhlji. Bil je modri zajček. In to ne navaden zajček, ampak ročna lutka. Mehka, prijazna ročna lutka v obliki modrega zajčka, ki je še isti večer postala moja najljubša igrača.
Tisti večer, ko se je stemnilo, po risanki in pred dnevnimi novicami, ko je očetu ostajalo nekaj časa, si je na roko nataknil mojo lutko. Modri zajček me je ščipal, žgečkal in spuščal smešne glasove. Spraševal me je, govoril je z mano, posvečal se mi je. Bil je pozoren, prijazen zajček in jaz sem se počutila, kot da sem v tistem trenutku dobila novega, pravega prijatelja. Bila sem pomembna, pomembna za mojega modrega zajčka.Tisto noč je spal v mojem objemu. In vsako noč zatem. In ko ga en večer nisem dobila, sem zagnala vik in krik, in preiskali smo vso hišo, da smo ga dobili, ker brez njega nisem mogla več zaspati.
Čez nekaj časa pa se je zajček naveličal moje družbe. Moj smeh mu ni bil več všeč in nič več ni uganjal norčij. Obležal je v kotu, prazen in negiben, odvržen kot kakšna stara, zguljena capa. Bil je odvečen. Kot jaz. Čas med risanko in dnevnimi novicami je postal dolgočasen, dnevi so se vlekli, noči še bolj. Smeh je potihnil, radost se je umaknila čakanju in negotovosti. Pričakovanja so se spremenila le v eno željo in upanje. Da bi se vrnil moj očka, tak kot je bil, ko se je igral z menoj in modrim zajčkom. In vsako leto je prišel Božič in je prišlo novo leto, a želja se ni izpolnila. Le boleče je rezala v moje prsi, ko je opotekajoč prihajal sredi noči. Ne vem, kdaj je modri zajček za zmeraj izginil iz mojega življenja. Nekaj časa mi je bilo težko za njim, iskala sem ga, čeprav že dolgo ni bil več moja najljubša igrača.
Sedaj, ko ga ne iščem več, se vrača k meni.
