ponedeljek, 3. december 2012

Si mi kdaj povedala pravljico za lahko noč?

Včeraj sem hčerki prebrala pravljico, čeprav še ne razume, kaj ji govorim. Poslušala me je in se ob tem povsem pomirila. Potem sem ji še zapela. Pojem ji že od prvega dne, najraje "Sveti, sveti zvezdica". Ob tej je vedno zaspala. Obožujem te najine, umirjene trenutke, počitim se tako predana svojemu otroku.

Včeraj pa me je zabolelo pri srcu, medtem ko sem pela. Meni mamica ni pela, ni mi pripovedovala pravljic za lahko noč, ni me poljubila na lice, preden sem zaspala. Ne spomnim se. Mogoče je to počela čisto na začetku, po mojem rojstvu. Ampak, ali naj se tolažim s to mislijo, čeprav se njene bližine sploh spominjam ne?! Dolgo let nisem niti vedela, da nekateri starši resnično poljubljajo otroke za lahko noč, do takrat sem to videla le v filmih in se se mi ni zdelo resnično. Dokler nisem prespala pri sošolki in me je njena mama, tako kot njo, tudi mene poljubila na lice in mi zaželela miren spanec. Takrat sem si želela, da bi bila namesto nje, tam moja mama.

Ampak nikoli ni bila. Še danes je zaprta, tlači svoja čustva, čeprav se hoče prikazati kot najboljša oseba na svetu. Kako hinavsko se mi zdi! In vidim ji v očeh, da me ne spoštuje. Včasih, ko se najine oči srečajo, me spreleti strašni občutek, da bi me najraje poteptala, zadušila. Vem, zakaj. Vse ottroštvo sem poslušala tihe ukaze:"Bodi tiho, smrklja! Boš že videla, ko te dobim!"

Tišči me v prsih, ker vem, da sem jo izgubila, da nikoli ne bova imeli pravega odnosa. dolgo sem se krivila, zaradi tega dejstva. Vem, da nisem bila najboljša hčerka, a bila sem dokaj tipična najstnica, ki si želi spoznati svet. Še  toliko bolj, ker sem vse otroštvo bila omejena predvsem na dom in šolo, ter mogoče bližno okolico. Zato sem željno raziskovala in spoznava vse novo. Nikoli pa nisem šla predaleč, vedno sem vedela, do kje smem in kaj je še prav in kaj ni več sprejemljivo. Mogoče sem včasih potrebovala malo več pozornosti, ali malo tršo roko ob pravem trenutku, mogoče pa le nasvet in pogovor. Ja, seveda, tega ni bilo. So bili pa očitki potem, ko je bila napaka že narejena. Uf, kako me to sedaj razjeda! V 2.letniku srednje šole sem malo popustila in ob koncu šolskega leta pridelala ukor ter popravni izpit, zaradi neopravičenih ur. Jao, še sedaj jo slišim, kako me je nakurila po telefonu. Kakšno sramoto, da ji delam? In kaj da mislim narediti? Naj vam izdam še to: v štirih letih srednje šole, ni bila NITI ENKRAT na govorilnih urah. Če bi kdaj prišla, bi mogoe izvedela, da malo preveč izostajam od pouka. Lahko bi se pogovorila z menoj, našla vzrok, mi povedala, da to ni prav. To je le en primer.

Ne razumem, zakaj me je tako zapustila, me zavrgla, na koncu še izgnala iz svojega življenja. Od doma sem odšla že pri sedemnajstih, ko sem se preselila k fantu. Nikoli me ni vprašala, če vem kaj počnem, če se mi zdi prav, če je to tisto kar želim, če mi lahko kako pomaga. Še njegovih ni poznala. Ni bilo pomembno. Kot da bi ji z odhodom naredila veselje, uslugo. Zdaj prihaja k vnukinji, a mi je kot tujka. Kot nepotrebni obisk, ob katerem se razveseliš, šele ko odide.

In včeraj sem se resnično trudila spomniti kakšnega poljuba za lahko noč, kakšne pesmice, ki mi jo je zapela ali kakšne pravljice, ki mi jo je prebrala za lahko noč. Ni mi uspelo.

petek, 30. november 2012

Modri zajček

Zbudila sem se v zasneženo jutro, tako zasneženo, da se je bela svetloba bleščala in pogled skozi okno je bil komajda še prijeten. A bil je sneg, pred vrati so bili prazniki in velika pričakovanja, podobna tistim, ki sem jih imela vsako leto ob tem času. Še dolgo potem, v najstniških letih. Mogoče še pozneje, ko sem že skoraj odrasla. Verjetno pred Božičem in novim letom vsi pričakujemo spremembe, izboljšanja, nekaj novega. Jaz sem vsako leto pričakovala več. Vsako leto malo več, saj sem vsako leto več izgubila. Več sebe.

No, tisto jutro sem kot sedemletna deklica, še polna otroške naivnosti in radosti, pričakovala nekaj čarobnega. Bil je zadnji dan pouka in namesto matematike, ki mi res ni bila všeč, nas je v šoli predčasno obiskal Dedek Mraz. Z velikim košem daril. Velikost koša mi ni bila pomembna, a tisti mali, mehak paketek, na katerem je bilo napisano moje ime...Tisto darilo je bilo moje. Moje darilo. In v njem je bilo nekaj kosmatega, nekaj modrega z velikimi uhlji. Bil je modri zajček. In to ne navaden zajček, ampak ročna lutka. Mehka, prijazna ročna lutka v obliki modrega zajčka, ki je še isti večer postala moja najljubša igrača.

Tisti večer, ko se je stemnilo, po risanki in pred dnevnimi novicami, ko je očetu ostajalo nekaj časa, si je na roko nataknil mojo lutko. Modri zajček me je ščipal, žgečkal in spuščal smešne glasove. Spraševal me je, govoril je z mano, posvečal se mi je. Bil je pozoren, prijazen  zajček in jaz sem se počutila, kot da sem  v tistem trenutku dobila novega, pravega prijatelja. Bila sem pomembna, pomembna za mojega modrega zajčka.Tisto noč je spal v mojem objemu. In vsako noč zatem. In ko ga en večer nisem dobila, sem zagnala vik in krik, in preiskali smo vso hišo, da smo ga dobili, ker brez njega nisem mogla več zaspati.

Čez nekaj časa pa se je zajček naveličal moje družbe. Moj smeh mu ni bil več všeč in nič več ni uganjal norčij. Obležal je v kotu, prazen in negiben, odvržen kot kakšna stara, zguljena capa. Bil je odvečen. Kot jaz. Čas med risanko in dnevnimi novicami je postal dolgočasen, dnevi so se vlekli, noči še bolj. Smeh je potihnil, radost se je umaknila čakanju in negotovosti. Pričakovanja so se spremenila le v eno željo in upanje. Da bi se vrnil moj očka, tak kot je bil, ko se je igral z menoj in modrim zajčkom. In vsako leto je prišel Božič in je prišlo novo leto, a želja se ni izpolnila. Le boleče je rezala v moje prsi, ko je opotekajoč prihajal sredi noči. Ne vem, kdaj je modri zajček za zmeraj izginil iz mojega življenja. Nekaj časa mi je bilo težko za njim, iskala sem ga, čeprav že dolgo ni bil več moja najljubša igrača.

Sedaj, ko ga ne iščem več, se vrača k meni.