Včeraj sem hčerki prebrala pravljico, čeprav še ne razume, kaj ji govorim. Poslušala me je in se ob tem povsem pomirila. Potem sem ji še zapela. Pojem ji že od prvega dne, najraje "Sveti, sveti zvezdica". Ob tej je vedno zaspala. Obožujem te najine, umirjene trenutke, počitim se tako predana svojemu otroku.
Včeraj pa me je zabolelo pri srcu, medtem ko sem pela. Meni mamica ni pela, ni mi pripovedovala pravljic za lahko noč, ni me poljubila na lice, preden sem zaspala. Ne spomnim se. Mogoče je to počela čisto na začetku, po mojem rojstvu. Ampak, ali naj se tolažim s to mislijo, čeprav se njene bližine sploh spominjam ne?! Dolgo let nisem niti vedela, da nekateri starši resnično poljubljajo otroke za lahko noč, do takrat sem to videla le v filmih in se se mi ni zdelo resnično. Dokler nisem prespala pri sošolki in me je njena mama, tako kot njo, tudi mene poljubila na lice in mi zaželela miren spanec. Takrat sem si želela, da bi bila namesto nje, tam moja mama.
Ampak nikoli ni bila. Še danes je zaprta, tlači svoja čustva, čeprav se hoče prikazati kot najboljša oseba na svetu. Kako hinavsko se mi zdi! In vidim ji v očeh, da me ne spoštuje. Včasih, ko se najine oči srečajo, me spreleti strašni občutek, da bi me najraje poteptala, zadušila. Vem, zakaj. Vse ottroštvo sem poslušala tihe ukaze:"Bodi tiho, smrklja! Boš že videla, ko te dobim!"
Tišči me v prsih, ker vem, da sem jo izgubila, da nikoli ne bova imeli pravega odnosa. dolgo sem se krivila, zaradi tega dejstva. Vem, da nisem bila najboljša hčerka, a bila sem dokaj tipična najstnica, ki si želi spoznati svet. Še toliko bolj, ker sem vse otroštvo bila omejena predvsem na dom in šolo, ter mogoče bližno okolico. Zato sem željno raziskovala in spoznava vse novo. Nikoli pa nisem šla predaleč, vedno sem vedela, do kje smem in kaj je še prav in kaj ni več sprejemljivo. Mogoče sem včasih potrebovala malo več pozornosti, ali malo tršo roko ob pravem trenutku, mogoče pa le nasvet in pogovor. Ja, seveda, tega ni bilo. So bili pa očitki potem, ko je bila napaka že narejena. Uf, kako me to sedaj razjeda! V 2.letniku srednje šole sem malo popustila in ob koncu šolskega leta pridelala ukor ter popravni izpit, zaradi neopravičenih ur. Jao, še sedaj jo slišim, kako me je nakurila po telefonu. Kakšno sramoto, da ji delam? In kaj da mislim narediti? Naj vam izdam še to: v štirih letih srednje šole, ni bila NITI ENKRAT na govorilnih urah. Če bi kdaj prišla, bi mogoe izvedela, da malo preveč izostajam od pouka. Lahko bi se pogovorila z menoj, našla vzrok, mi povedala, da to ni prav. To je le en primer.
Ne razumem, zakaj me je tako zapustila, me zavrgla, na koncu še izgnala iz svojega življenja. Od doma sem odšla že pri sedemnajstih, ko sem se preselila k fantu. Nikoli me ni vprašala, če vem kaj počnem, če se mi zdi prav, če je to tisto kar želim, če mi lahko kako pomaga. Še njegovih ni poznala. Ni bilo pomembno. Kot da bi ji z odhodom naredila veselje, uslugo. Zdaj prihaja k vnukinji, a mi je kot tujka. Kot nepotrebni obisk, ob katerem se razveseliš, šele ko odide.
In včeraj sem se resnično trudila spomniti kakšnega poljuba za lahko noč, kakšne pesmice, ki mi jo je zapela ali kakšne pravljice, ki mi jo je prebrala za lahko noč. Ni mi uspelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar